|
Šarhova 34, Ljubljana |
|
ŽIVALI 1914 - 1918
UŠI, BOLHE, STENICE Težko je pobijati uš za ušjo, če jih imaš sto in sto. Mrčes je nekam trd in večno pokanje z nohti je že dolgočasno. Tjaden je zato z žico pritrdil pokrovček od masti za čevlje nad konček sveče. V to ponvico uši kratko in malo mečemo - zacvrči in že je ni več. Sedimo naokoli s srajcami na kolenih; v gornji del života smo goli, ker je zrak topel, in roke pridno delajo. Haie ima posebno imenitno pasmo uši: imajo rdeč križ na glavi. Zato trdi, da jih je privlekel iz lazareta v Thourhoutu in da so naravnost z života vrhovnega štabnega zdravnika. Mast, ki se počasi nabira na pločevinastem pokrovčku, misli porabiti za mazanje čevljev in se pol ure kakor nor krohota svojemu domisleku. Erich Maria Remarque: Na Zahodu nič novega, 1929 Kadar je bilo količkaj premirja, smo pobijali sakramenske uši, ker smo jih imeli toliko, da so nam lezle po ovratniku. Tudi hauptman je slekel srajco in pobijal uši kakor mi drugi. Jože Hameršek: Skozi prvo svetovno vojno Po petih tednih žeje na Grmadi so imeli zdaj dovolj vode za pitje, pranje in umivanje, in prvič, odkar so pred več ko dvema mesecema odšli iz Imsta, bister gorski potoček, v katerem so se lahko okopali. Neki topničarski silak je trdil, da je uši toliko manj, kolikor bolj je umazano perilo, in je raje pustil svoje perilo takšno, kakršno je bilo. Nekaj je bilo na tem. V umazanih razmerah, v kakršnih so živeli, so vsi spoznali, da čisto perilo iz nekega čudnega razloga dejansko privablja uši. In kljub temu je večina mož z užitkom oprala svoje perilo, kajti biti čist je bilo razkošje, čeprav le kratkotrajno. Celo topničarski korenjak je opral svoje perilo, ko ga ni nihče gledal. Toda ko so ga pri tem vseeno odkrili, mu je bilo zelo neprijetno. Jan F. Triska: Pozabljena fronta prve svetovne vojne Nekega zgodnjega popoldneva, ko ni bil na dolžnosti, se je Jan odločil, da bo šel do krojaške delavnice, do koder je bilo kako uro hoda. Prijateljsko razpoloženi krojači so mu dovolili uporabo svojega likalnika. Rad bi si namreč zlikal svoje "čisto", pravkar oprano perilo, še posebej šive, da bi enkrat za vselej pobil kopice uši. S kakšnim veseljem je prisluhnil pokanju uši! Krojači so Janu dopustili, da se je okopal in si preoblekel perilo. Osvobojen uši se je vedro razpoložen vrnil na frontno črto. Ni potrebno reči, da so bile naslednji dan uši spet na njem, vendar tokrat uši druge vrste; te uši z rdečim križcem je bilo nekoliko laže opaziti. A bile so prav tako nadležne in ogabne kakor rumene, ki jih je že poznal. Jan F. Triska: Pozabljena fronta prve svetovne vojne Videti je bilo, kakor da bi se uši redile na nezadovoljstvu vojakov. Nobene možnosti ni bilo, da bi se jih znebili. Novo, čisto, toplo perilo, ki ga je neki ordonanc iz polka razdelil bateriji pred dvema tednoma, je po pričakovanju privabilo še več uši kakor staro, umazano perilo. Kljub temu so se vojaki umivali toliko, kolikor so se mogli., z vročo vodo iz stopljenega snega, vendar ni bilo mila, da bi se z njim umili ali si oprali perilo. Jan F. Triska: Pozabljena fronta prve svetovne vojne Prvi ukaz, ki ga je dobila, je bateriji veleval, naj gre v tri kilometre oddaljeno večje mesto južno od S. Giovannija, v S. Vito na Tilmentu, na postajo za razušenje. Tam so svojo obleko zvili v ločene svežnje, ki so jih dali v velike kovinske peči, da bi uši spražili, medtem ko so se sami šli oprhat. Svežnji so prišli nazaj in iz njih se je kadilo, a prav tako so se vrnile neustrašne uši - žive in nepoškodovane. Jan F. Triska: Pozabljena fronta prve svetovne vojne Ležišče v baraki je bilo kup slamnatega prahu, ki je bil dobesedno živ od bolh. Če si ga gledal podnevi, si videl, kako se vse giblje. Gnusno. Sotrpini so me tolažili s klavrno resnico, da je še dobro, ker ni uši. Ti dve vrsti mrčesa se namreč tako sovražita, da ne strpita druga ob drugi. Franjo Lubej: Za sokolskim praporom Ko sem zvečer ugasnil luč, so začele stenice kar deževati s stropa. S spanjem torej ni bilo nič. Po rdečih madežih na stenah in stropu sem razbral, da se je tudi moj predhodnik mučil z uničevanjem te golazni. Res so bolhe kar pohlevne živalce v primerjavi z njimi. Zjutraj so mi v smehu povedali, da ni v nobeni hiši v Galiciji bolje. Sprijaznil sem se s tem in si pomagal tako, da sem odtlej spal pri luči in sproti uničeval sestradane vsiljivke. Franjo Lubej: Za sokolskim praporom GOSI Ob štirih zjutraj so italijanske trobente oznanile, da se je pojavil plin; obenem je bil to ukaz, naj si vsi nadenejo plinske maske. Kdor tega ne bo storil, se bo v kratkem zadušil. Dihanje z masko je bilo sila naporno. Čez čas je kaplan na začudenje poveljnika bataljona kratko in malo snel masko. Poveljnik se je začudil, da kaplan ne spoštuje ukaza. Toda ta je pokazal na dobro rejeno gos, ki so jo podarili majorju pred nekaj dnevi. Mirno se je pasla in zobala zelišče. Tedaj so si tudi drugi oddahnili in sneli maske. Res je bilo, pihal je veter in kmalu je razredčil in pregnal strupene oblake dima, tako da ni bilo več nevarnosti. Vasja Klavora: Plavi križ VOLKOVI Nekega večera je Jan v bližini odkril sveže sledi živali, verjetno od volka, o katerem so vedeli, da se klati okoli njih. Ker je bil tisto noč na dolžnosti, je prosil enega od podčastnikov, da bi ga zamenjal, da bi lahko pazil, če se bo žival približala. Podčastnik pa se je bahal s svojimi lovskimi uspehi in je hotel žival sam ustreliti. Prav zares je dan kasneje kakšen kilometer od svojega mesta opazil volka. Previdno je sledil živali in se ji priplazil tako blizu, da je bil volk že v strelnem dosegu, pomeril, ustrelil - in zgrešil. Tako se je razblinila možnost, da bi prišli do svežega mesa. Jan pa je le s težavo potlačil svojo jezo. Jan F. Triska: Pozabljena fronta prve svetovne vojne PSI, MAČKE Po nalogu okrajnega glavarstva so orožniške posadke pričele streljati številne klateče se pse, ki naj bi pomenili nevarnost za epidemijo stekline. Vasja Klavora: Plavi križ Komadir prve čete je bil poročnik Josegg, učitelj iz Gradca, majhen tridesetletnik, ki je posebno cenil mucke vseh vrst in barv. Če je le mogel, je nosil katero s seboj, celo v naročju. Franjo Lubej: Za sokolskim praporom Komadir moje čete, ki je korakal ob meni na levi strani četverostopa, je spustil svojo lepo angorsko mačko na tla in jo nežno pobožal. Visel sem, kako so se mu oči vlažno lesketale. Tik pred menoj je postal stotnik, ob katerem je hodil lep hrt. Stotnik je izvlekel samokres in ustrelil vanj, a zadel ga je slabo, samo ranil ga je v levo stegno. Pes je zacvilil, odskočil v grmovje, odšepal nekaj korakov stran in žalostno pogledal gospodarja, češ, čemu zdaj to, prijatelj? Mar te nisem zvesto spremljal prav od Koroške? Stotnik je stopil k njemu in sprožil. Tokrat je zadel v glavo in hrt je negibno obležal. Franjo Lubej: Za sokolskim praporom Po vrtovih sem videl med drevesi zavite po tri kole v zemljo. Na kolih so imeli slamnate koše, v katerih je bilo satovje in čebele. Bolj premožni pa so imeli lepe in velike čebelnjake, nekateri so pridelali tudi čez sto kilogramov strdi. Toliko čebel kakor v Galiciji nisem videl prej nikjer in ne pozneje. Na žalost je vojska vse čebelnjake in panje uničila. Nastala je milijonska škoda samo pri čebelah in čebelnjakih. Jože Hameršek: Skozi prvo svetovno vojno Pri Lučniku smo srečali kmete z vozovi, naloženimi s teleti, spremljanimi s čredami krav in volov. Opolnoči je namreč nenadoma prišel ukaz: vsa živina z vozovi vred mora takoj preko Soče. In šli so v hleve ti ljudje, objeli svojo živino in se nato napotili v temni noči proti Gorici. Zadnjo oporo so darovali domovini, z bolestjo v srcu, a brez mrmranja, brez upora. Aljozij Res: Ob Soči Prestradani možje, do katerih niso prišli obroki hrane, so odkrili staro, utrujeno kravo, ki se je očitno izgubila. Ubili so jo, jo razrezali ter takoj skuhali. Tisto noč so spali s polnimi trebuhi. Jan F. Triska: Pozabljena fronta prve svetovne vojne Dne 27. februarja, ko je nesla bateriji strelivo, je oskrbovalna enota v globeli ob poti našla zmrznjeno kravo, ki je tam verjetno poginila minulo jesen. Vojaki so živali takoj odstranili drobovje. Najboljše kose mesa so odrezali ter jih skrili v snegu, da bi jih odnesli ob vrnitvi na oskrbovalno linijo. Potem so o svoji najdbi obvestili topničarje. Ti so takoj odšli tja in s kupa kosti odrezali toliko mesa, kolikor so ga mogli, ter ga odnesli nazaj na položaj, ga razdelili in skuhali v svojih menažkah. Jan F. Triska: Pozabljena fronta prve svetovne vojne KAČE Ker spimo zunaj, je precej nevarno vsled kač. Danes je zlezla nekomu izpod "postelje" ena precej velika. Albin Mlakar, Dnevnik 1914-1918 V mrtvilu je opoldne Jan, ki ni bil na dolžnosti, slekel svojo srajco, legel na toplo, gladko skalo za baterijo in užival sončne žarke. Zavladala je skoraj prava spokojnost. Počasi je postal pozoren na komaj slišno šuštenje v bližini. Previdno je obrnil glavo v smeri šumenja. Zagledal je črno kačo, dolgo več ko meter, ki se je pretegovala na skali ob njegovi desni roki in se sončila. Jan je počasi in previdno vstal ter po prstih odšel do svojega zaklonišča, da bi vzel svoj vojaški revolver. Ko se je vrnil, kače ni bilo več. "Dobro," si je mislil Jan, "morda konec koncev kača niti ni bila strupena." Jan F. Triska: Pozabljena fronta prve svetovne vojne KONJI Kričanje še traja. To niso ljudje, ljudje ne morejo tako strahotno kričati. Erich Maria Remarque: Na Zahodu nič novega, 1929 Na debelo z blatom pokrita velika italijanska vojaška cesta je neverjetno utrujala. Pred Platiščem je zavila čez strme prepade. Tu je bila razstreljena. Vse kolone je bilo treba peljati desno naokrog čez strm, porasel gorski rogelj. Koliko potrpežljivih, pogumnih tovornih živinčet in konj je tam strmoglavilo v smrt!? Dr. Julius Kugy: Vojne podobe iz Julijskih Alp. Deveto poglavje Šli smo kar naprej. Ko smo prišli v Bovec, je bila ura že deset zvečer. Nikjer ni bilo žive duše. Vse je bilo mrtvo in zadušeno. V hlevih so bili konji, kateri so še stali pokonci, pa so bili tudi vsi mrtvi. Sedaj smo šele videli, kaj so naredili naši s topovi ... Anton Grahek, Spomini na prvo svetovno vojno in ujetništvo V borbeni postavitvi je top tehtal 620 kg, njegova cev je merila 1155 mm in njegov največji domet je bil sedem tisoč metrov. Prevažali so ga na dvokolesni cizi, ki jo je vlekel konj. V gorah so ga razstavili ter ga naložili v osem posebnih usnjenih sedelnih torb, ki so jih sneli in potem spet naložili na osem tovornih konj ali mul. Dva dodatna konja sta nosila strelivo za vsak top: dvanajst granat, katerih vsaka je tehtala 6,5 kilograma. V štiri zaboje, katerih vsak je tehtal skoraj dvajset kilogramov, so bile naložene po tri granate. Kasneje se je izkazalo, da je takšna oskrba s strelivom povsem neustrezna v borbenih razmerah, ko je povsem običajno, da mora vsak top pogosto izstreliti na dan štiristo granat ali več. Jan F. Triska: Pozabljena fronta prve svetovne vojne Bliski in strele so jim pomagali, da so bolje videli na ozki ovinkasti cesti, toda težko so ločevali med eksplozijami granat in donenjem strel. Konj, ki ga je Jan vodil za uzdo, je kljub temu, da je bil vajen grmenja ob streljanju, skril svojo glavo pod Janovo roko. To je Jana ganilo. Uboge, neme živali so trpele tako kakor ljudje, morda še bolj. Jan F. Triska: Pozabljena fronta prve svetovne vojne Na poti proti Slapu so možje videli precej mrtvih konj. Zgodnejši mimoidoči so že odrezali izbrane kose konjskega mesa, ki je na nekaterih mestih že gnilo. Možje so zdaj sledili svojim predhodnikom ter vzeli, kar bi lahko uporabili. Jan F. Triska: Pozabljena fronta prve svetovne vojne Naslednji dan so popravili svoje cize, lesene vozičke na dveh kolesih, ki so jih vlekli konji in na katerih so preažali topove in strelivo, ter očistili topove in opremo. Pri tem so odkrili, da imajo konji prav tako uši, in sicer vrsto, ki je po velikosti dvakrat večja od tiste, ki se pase po ljudeh, zato so konje prav tako skrtačili in očistili. Jan F. Triska: Pozabljena fronta prve svetovne vojne Gorska pot je bila strma in noč temna. Na sredi poti je postalo jasno, da tovorni konji niso kos nalogi. S svojimi težkimi tovori niso mogli hoditi po prepadni, zaviti in drseči, s snegom pokriti poti. Možje so se ustavili pri prazni gorski koči, raztovorili topove in strelivo s konj ter konje z njihovimi gonjači poslali nazaj. Jan F. Triska: Pozabljena fronta prve svetovne vojne Zaradi lakote so baterijski konji umirali drug za drugim. Zanje ni bilo skoraj nobene krme več. Od šestintridesetih konj, ki jih je dobila baterija, jih je ostalo samo še dvanajst, in še od teh jih je bilo zdravih samo šest. Vojaki bi zelo radi zadržali mrhovino zase, toda oskrbovalni enoti je bilo strogo ukazano, naj odnese crknjene konje v polkovno klavnico. Jan F. Triska: Pozabljena fronta prve svetovne vojne V tem položaju je poročnik Kreibich uvidel, da mora odločno ukrepati. Telefoniral je vodstvu polka in po ostri izmenjavi besed dobil dovoljenje, da ubije konja in nemudoma nahrani ljudi. Vsi, ki so se kaj spoznali, so pomagali kuharjem zaklati žival in skuhati meso. Niso imeli nič kruha in zelenjave, nič soli, toda imeli so veliko juhe in mesa. Možje so v najkrajšem času pospravili celega konja. Jan F. Triska: Pozabljena fronta prve svetovne vojne Prečkanje reke je bilo igra na srečo. Le malokomu od mož je uspelo preplavati reko, a konju niti enemu: močan podpovršinski tok je obrnil konje na hrbet kakor igračko in jih odplavil, pri čemer so njihove noge brez moči brcale po zraku. Na širokem rečnem zavoju v spodnjem toku reke so se mrtva telesa konj in vojakov dvignila na površje kakor naplavljen les. Nihče še nikdar ni videl kaj takega. Jan F. Triska: Pozabljena fronta prve svetovne vojne Rad bi se ob tem še spomnil hrabrega dejanja mojega nadporočnika Hinterhoferja. Ko smo počivali, je dobil nalogo, naj s svojim vodom pregleda tisoč korakov više skopane italijanske jarke in od tam prežene branilce. Naključje je hotelo, da je na cesti našel tavajočega konja. Skočil je nanj in se z granato v roki na čelu svojega voda pognal v italijanski jarek. S tem svojim drznim dejanjem je presenetil Italijane, in sedemdeset italijanskih vojakov se je v hipu predalo. Vasja Klavora: Plavi križ Predel je porušen do stare trdnjave. Strmec stoji nepoškodovan, prebivalstvo je ostalo tam, ne meneč se za grozote pol ure oddaljenega Predela. Življenje je danes tam kakor v mirnem času. Le tu in tam okoli ležijo crknjeni konji in spominjajo na vojsko. Vasja Klavora: Plavi križ Tekli smo spet proti Soči. Tu smo videli vse, kar so Italijani zapustili, kupe orožja, plašče, uniforme, mrtve in težko ranjene vojake in častnike, naokrog so divje skakali konji in psi. Vasja Klavora: Koraki skozi meglo Težave so se pojavljale v preskrbi s tovornimi živalmi, saj so divizijske enote potrebovale za transport tisoč konj ali mul več in kasneje se je izkazalo, da je bilo še premalo. Vasja Klavora: Koraki skozi meglo MULE Skupaj so naložili svojo opremo in živali na tovorni vlak in potem še sami stopili na vlak ter se odpeljali proti jugu prek Ljubljane do Proseka, severozahodno od pristaniškega mesta Trst, blizu jadranske obale. Tam so svoje topove in strelivo pretovorili z vlaka na mule, za katere so v nasprotju s konji pravili, da lahko nosijo težke tovore - celo topovsko cev, težko 120 kg - po najbolj strmih in ozkih gorskih prehodih. Jan F. Triska: Pozabljena fronta prve svetovne vojne Potem ko se je spustila noč in sta porabili vse strelivo, sta posadki topov razstavili oba topova ter ju hitro premaknili nazaj na položaj baterije, medtem ko jih je nasprotnik ves čas obstreljeval s strojnicami in puškami. Na tej poti je Janova mula, ki je nosila 120 kilogramov težko topovsko cev, nenadoma padla, zadeta v kopito svoje sprednje desne noge. S pomočjo posadke je Jan dvignil žival s težkim tovorom nazaj na noge. Na vso srečo je mula nekako nadaljevala pot in nosila topovsko cev vso pot do položaja. Jan je poslal mulo nazaj na rezervni položaj skupaj z dvema ranjenima topničarjema, od katerih je eden umiral. Jan F. Triska: Pozabljena fronta prve svetovne vojne PTICE, METULJI Vse dopoldne se dva metulja igrata pred našim strelskim jarkom. Citrončka sta in na rumenih perutnicah imata rdeče pike. Kaj neki ju je prineslo sem; daleč naokoli ni nikjer nobene rastline in nobene rože. Počivata na zobeh neke lobanje. Ravno tako brezskrbni kakor ta dva so tudi ptiči, ki so se že zdavnaj navadili na vojno. Vsako jutro se škrjančki vzdigujejo z zemlje med frontama. Pred enim letom smo jih celo videli, ko so valili in tudi vzredili mladiče. Erich Maria Remarque: Na Zahodu nič novega, 1929 PODGANE Moramo paziti na kruh. Zadnji čas so se podgane zelo razmnožile, odkar rovi niso več tako v redu. Detering trdi, da je to najbolj zanesljivo znamenje godlje, ki nas čaka. Erich Maria Remarque: Na Zahodu nič novega, 1929 V Gorici ni več podgan. Vse so pojedli ruski ujetniki, kar na ražnju jih peko. Fran Milčinski: Dnevnik In ker so hrano razdelili v večji količini le enkrat na dva ali tri dni v obrokih, ki so si jih morali razdeliti trije, štirje ali celo pet vojakov, so imeli vse večje težave s podganami. Jan si je mislil, da je ta problem rešil: nekega večera je obesil majhen kos kruha, ki naj bi zadoščal za naslednje tri dni, na žico, ter žico zavezal na strop nad svojo slamnjačo v kravjem hlevu. Zjutraj je na kruhu odkril veliko globokih sledi podganjih zob. Jan in njegov sostanovalec sta ves kruh pojedla še tisti dan, potem pa bila brez njega naslednji dan in dan zatem. Jan F. Triska: Pozabljena fronta prve svetovne vojne Zaplinjenje je bilo popolno, vsaj tako so hladno poročali nemški vojaki. Trupla italijanskih vojakov so našli z modro zabuhlimi obrazi. Videlo se je, da je smrt prišla iznenada, kajti vsi so bili brez plinskih mask na obrazih. Tudi lega mrtvih je kazala, da je v trenutku nastopila plinska smrt. Našli so še nekaj živih, vendar hudo prizadetih od plina. Po jarkih je ležalo nešteto mrtvih podgan, ob jarkih mrtve tovorne živali. Vasja Klavora: Plavi križ PRAŠIČI Šele to noč sem se odpočil, kakor se spodobi. Ko smo zjutraj vstali, je bil krompir že kuhan. V nekem hlevu smo dobili tudi debelega prašiča. Potolkli smo ga kar s sekiro. Nič ga nismo čistili, ampak smo ga pustili kar s ščetinami. Nobeden ni nič prigovarjal. Meso smo pobasali v nahrbtnike in šli naprej. Anton Grahek, Spomini na prvo svetovno vojno in ujetništvo
|
